Kruh

Odločil sem se, da spečem domači kruh. Tole bo zame prvič. Vse skupaj je bilo bolj za hec, kot pa za res. O tem sem razmišljal že kakšen teden ali pa dva, da se lotim peke. Mateja mi na začetku ni hotela verjeti, da se bom resno prijel takega dela. Res sem že malo pozabil na vse skupaj. Ko pa sva bila v trgovini, sem zagledal na polici moko, hitro sem poiskal še kvas in danes bom naredil kruh.

V predalu je že nekaj časa ležal recept za kruh. Vse sestavine sem si pripravil na pult, moko, vodo, kvas, sladkor in sol. Najprej sem stresel moko v veliko posodo. Moko sem razporedil po steni posode, tako da je na sredini ostala jama. V to jamo vlijem vodo in v vodo stresem kvas, sladkor in sol. No čas je za zabavo. Najprej mešam z vilico lepo počasi, tako da se počasi v vodo vmešava moka. To sem delal kar nekaj časa, dokler nisem mogel več mešati z vilico. Nato sem si na roko natresel malo moke, da se mi nebi testo prijemalo na roko, ko sem delal testo za pico in tega nisem naredil, je bila polna hiša smeha na moj račun, ko se je testo vleklo med mojimi prsti. Mesil sem kar nekaj časa, na televiziji je vse izgledalo bolj enostavno kot pa se je meni dogajalo. Tisti pek je imel narejeno testo ena, dve, tri in vse bolj z lahkoto.

Ko je bilo testo pravo za vzhajanje (po strokovni oceni Mateje), sem ga položil v posodo in pokril. Kruh je vzhajal dobrih 30 minut, tako da je izgledal še enkrat večji kot na začetku. V tem času, ko je testo vzhajalo, sem pečico segrel na 180 stopinj Celzija. Testo sem vstavil v pečico za 50 minut, še prej pa zarezal z nožem v obliki križa, da nebi preveč počil pri peki.

Po 50 minutah sem vzel iz pečice lepo pečen kruh. Za prvič je izgledal fantastično, tudi okus je bil dober, mogoče malenkost premalo slan. Že drugič bo bolje. Ponudil sem ga še sosedom in se niso nič pritoževali (verjetno zaradi vljudnosti), ostalo ga pa ni popolnoma nič. Tako da predvidevam, da je bil dober.

Še recept:

1 kg ostre moke

½ l mlačne vode

3 vrečke suhega kvasa

2 žlici sladkorja

1 žlica soli

Veliko volje.

Moka in kvas.




Moka v posodi.




Ja teška je pekovska.




V počitku.




Kako ga bom sedaj dobil ven?




Pripravljen za v pečico.




Pa dober tek.

Načrtno ali slučajno ?

Ravno sva gledala dobro kriminalko po televiziji ( Priča ), ko je vse crknilo, okoli 22 ure. Fino, pa smo spet tam, ponovno je kakšno drevo podrlo daljnovod in ravno na našem koncu zmanjka elektrike. No pa gremo iskat svečo, saj v takem primeru pride samo sveča v poštev. Res da smo v 21 stoletju, pa vendarle še vedno uporabljamo sveče ob večerih ko zmanjka elektrika.

Zjutraj sem bil zelo vesel, ko je bilo zopet vse v najlepšem redu, centralno ogrevanje je delovalo, tudi radio se je oglašal in pripovedoval, da je v okolici Ljubljane bilo okoli 60.000 gospodinjstev brez elektrike. Je pa ostalo tudi veliko krajev po Sloveniji brez elektrike, tako da se bo mogoče čez dobrih 9 mesecev zgodil Slovenski baby bum.

Ponovno presenečenje ...

Da nas nič ne sme presenetiti glede vremena, mi je že kar nekaj časa jasno. Tole globalno segrevanje je res pustilo svoj davek, na vremenske razmere. Kmalu bomo imeli v Evropi pozimi Poletje in Poleti pa Zimo.

Danes dopoldne je še kar napovedovalo toplo vreme, saj je bilo zjutraj dobrih 9 stopinj Celzija, popoldan pa ko sem prišel domov okrogla 0 in sneg naletava, kot ga letos še ni. In ko pogledam skozi okno, imam občutek, da še nekaj časa ne bo nehal. Edino kar je dobro od vsega tega snega je to, da še nisem menjal kolesa na avtomobilu, kljub temu, da bi jih lahko.

Moram pa še Matejo vprašat, kam mi je spravila dolge gate in rokavice, ker smo že vse lepo pospravili v omaro (he,he).

Pa še nekaj, upam da mi jutri dopoldan pred odhodom v službo ne bo potrebno kidat snega in da bodo ceste vsaj delno splužene, ker drugače ga bom plužil kar za avtom, zaradi športnega podvozja ki je spuščen za 5cm.

Sedaj mi gre v tem času, sneg že pošteno na živce.

Kar dobro pada.





Pa še pogled čez travnik.




Pogled k sosedu, če ga ima kaj več kot mi. :)




Tudi v hribu ga je nekaj.



Sneg in drevo.

Rašica

Pričelo se je obdobje lepega vremena, zato je že čas da dam kakšen kilogram dol, ki je bil pridelan v zimskih dneh. Za začetek sva z Mateja obrala lažjo pot do bližnje Rašice. Ni se nama potrebno nikamor peljati, štartava kar izpred domače hiše. Žiga je ostal doma, tako da sva lahko imela malo hitrejši tempo. Po gozdu sva imela srečo, ker ni popolnoma nič pihalo, na vrhu pa je bila popolnoma druga slika, toplo sonce lepo greje, ko pa prideš na čistino je pihalo, kot najhujša burja. Na Rašici je tudi razgledni stolp. Razgledni stolp je jeklen, samo če močno piha, tako kot je danes, se čuti kako ga veter maje, zato je na začetku kar malo slab občutek, ko stojiš na vrhu, da se bo vse skupaj podrlo. Na vrhu stolpa je vidna lepa panorama Ljubljane z okolico, če se malo obrneš vidiš tudi Šmarno goro, na drugi strani pa se vidijo tudi Domžale z okolico, je pa tudi prelep razgled na naše lepe Alpe.





Še ena rastlina ob poti.




Kažipot, še malo pa sva na vrhu.




Razgledni stolp Rašica.




Pogled na Ljubljano, škoda, da je tako onesnaženo ozračje.




Spodaj so Zg.Gameljne, desno Šmartno pri Ljubljani v uzadju Tacen in Šentvid.




Tudi Triglav se lepo vidi.




Pogled na Skaručno.




Planinski dom Rašiške čete, tu imajo odlične domače štrukle. Tokrat sem se jih odpovedal.




Še malo rožic, ki rastejo ob poti.

Pomlad

Končno spet en vikend , da je lepo sončno vreme. Do sedaj sem imel skoraj vsak vikend tako smolo, da je bilo slabo vreme med vikendi, med tednom pa lepo vreme, tako da se ni dalo narediti popolnoma nič. Ko sem prišel iz službe je bila že toliko ura, da se mi ni splačalo oditi ven, ker je bila kmalu tema.

Zadnja Nedelja pa je bila idealna za pohajkovanje zunaj, lepo vreme, Sonce je sijalo,oblaki so se lepo preganjali po nebu, res idealen dan za fotografirat. Ko pa je prišel brat z svojo družino k nam na kosilo in mi rekel, če greva malo fotografirat ven, mi ni bilo treba dvakrat reči, že sem imel opremo v roki. Odpravila sva se v bližnji gozd, malo pogledat kaj se dogaja. Vse je že začelo poganjat, cvetet in pravi užitek je bilo fotografirat. Samo ima že kar nekaj časa fotoaparat, pa se ni še nikoli tako navdušil nad fotografiranjem, imel je pravi zagon. To dopoldne sva imela samo zase. V gozdu sva bila slabi dve uri, minilo pa je kot da bi bila dobrih 5 minut. Najdlje sva si vzela, pri opazovanju Čebel, kako nabirajo cvetni prah in si ga zlagajo na svoje male nožice, sploh se niso pustile motit, nabirale so naprej, kot da naju ni tam.

Kmalu pa je zazvonil telefon in sva vedela, da bo kmalu kosilo in da se bova morala vrniti domov.

Po kosilu smo naredili malo daljši sprehod, pridružila pa sta se še Dedi in Babi, to je pa že druga zgodba.

Upam da bom našla še kaj cvetnega prahu.




Aha, sej sem vedela, še tu je malo.




V ozadju Triglav.




Leska

igrače za odrasle

Ob sprehodu smo si šli ogledat malo starejše otroke ,kako se igrajo z svojimi igračami ,modelčki letal . Letala so zelo zanimiva in so različnih oblik ,od motornih dvokrilcev in do jadralnih letal. Kaj vse so zmožna ta letala, si samo zamišljaš , dokler ne vidiš. Najtežje je, kot sem sam videl, ravno pristanki, kjer moraš biti popolnoma zbran, če ne pa imaš kar nekaj škode.Te igrače imajo kar vrtoglave cene, zato si ne smejo privoščiti napake.

PS imamo še en nov blog ( Peter˙s fotoblog- bugs life) ,življenje žuželk ,zanimivo .


Visoko nad oblaki.




Priprave pred štartom,da vsaj nebi bilo kaj narobe.




Štart.




Danes se ni dobro končalo.




Malo drugačna.




Kdor gre višje ,je zmagovalec.




Še eden od ponesrečenih pristankov.