ZOO Ljubljana prvi del

V živalski vrt je najbolje priti dopoldan, ko še ni pretirane gneče. Parkiraš kjer te je volja, tudi na blagajni si kar takoj na vrsti. Samo cene za vstop so kar dobro zasoljene. Za odrasle 6 €, za predšolske otroke 3,5 €, do drugega leta starosti pa brezplačno.
Na začetku smo si odšli pogledat novo pridobitev, morskega leva. Prav presenečen sem bil da ni samo eden, ampak sta kar dva, ki se podita po kalni vodi. Ko smo se že odpravili proti meni bolj zanimivim zverinam, tigrom, me je Mateja opomnila da bodo morske leve hranili čez dobre 20 minut (ob 11h) in da se ne smemo preveč oddaljevati. Zmenili smo se, da Mateja in Žiga počakata pri bazenu, sam pa sem obiskal tigra. Nekaj časa sta se sprehajala, nato pa je eden ostal v enem kotu čisto zadaj kletke, drugi pa se je skrival za drevesi. Še nekaj časa sem ju čakal, nato pa se odpravil nazaj proti bazenu, kjer se je že začelo hranjenje. Pravi šok, sploh ne prideš zraven ograje, da bi si lahko ogledal futranje.
Ko so končali, smo se odpravili mimo tigrov, kjer sta še vedno ignorirala obiskovalce, proti opicam, tudi tem se ni preveč ljubilo, vsaka je sedela v svojem kotu. Gremo naprej do medveda. Mama in sin medo sta se skrivala za deblom, zelo zanimivo za nekoga ki se gre skrivalnice, zame ne! No, končno sta se malo prikazala izza debla in takoj je začelo škljocat iz vseh strani he, he. Tudi volkovi so se skrivali, vsak v svoji luknji, samo kakšen par ušes si našel. Ris, kot ponavadi, daleč od razgledne točke, leži za grmovjem, drugi se čez čas prikaže za trenutek na drugem koncu in nato takoj izgine.



Zdej sem pa lačna.





In odpujsala sta domov.






Tale osliček se ni in ni hotel slikat grrrr.






V dvoje je lepše.





Skril se je, pa ga je bilo teško fotografirat, za silo bo.





Skok iz vode.





Najboljči prijatelj.





Skok skozi obroč.



Drugi del.

ZOO Ljubljana drugi del

Po risu, se odpravimo na ogled sove, ki veselo dramucka v krošnji drevesa. Seveda se je ponoči namučila da je obšla ves svoj teritorij. Torej naslednja postaja zlatorogi, tu se je pa nekaj dogajalo, dva samca sta ravno merila moči in prav užitek ju je bil gledat kako trkata z trdimi glavami skupaj.
Tudi gamsi so ravno počivali po napornem dopoldnevu, vsak v svoje kotu. In že pridemo do mrhovinarjev, planinskega orla smo kar zgrešili, ne vem kako to, ga bomo pa obiskali v naravnem okolju. Pri beloglavem jastrebu, smo si pa vzeli malo počitka. Žiga je že moral malo pojesti in popiti, moja malenkost pa veselo fotografirat te lepe živalce, ki imajo 2,5m čez krila.



Ku ku, tukaj sva.





Črna štorklja.






Sova po napornem lovu.






Zlatorogi, sam imam raje tiste ki so v konzervi.






Beloglavi jastreb.





Beloglavi jastreb drugič.





Slon





Ena med bolj tihimi papigami.





Mačji panad, zelo zanimiv, če je na tleh in ne v drevesni krošnji.



Tretji del.

ZOO Ljubljana tretji del

Ko se je naš otrok najedel in sem tudi sam bil zadovoljen z foto seanso in jastrebi, smo se odpravili po hribu navzdol, proti mačjemu pandi, ki je enkrat za spremembo bil na tleh in ne v krošnji drevesa. Obiskali smo še slona, ki se je veselo nastavljal soncu in radovednim fotografom. Za zabavo si je vrgel še malo peska na hrbet. Tam sta bila še lev in levinja in sta spala na toplem soncu (itak), zmatrana po napornem lovljenju, tudi leopardu se ni popolnoma nič dalo, samo za razliko od levov je on ležal v senci. Zavili smo do papig, kjer je bil največji ropot. Drle so se da so kar ušesa bolela. Gremo hitro naprej do ježevca in v verari. Proti koncu smo srečali še lame, kenguruje in pa pava, ki ni in ni hotel pokazat svojega prelepega perja. Seveda je Žiga že kar nekaj časa navijal, da se bo peljal z vlakom. Po vožnji z vlakcem je bil popolnoma zadovoljen. V avtu pa je od utrujenosti zaspal.



Tegale malčka sem pa danes prvič videl. Zelo rad se nastavlja fotoaparatom.





Noj.





Ne predstavljam si, kako jo boli, ko ima oneto grlo?





Štorklja. Pred dvema letoma smo imeli dva para v Vodicah, pa ju na žalost ni več.





Edina afna, ki je bila malo živahna.





Nemoremo domov, dokler se ne peljem z vlakcom.





Lipicanca v svoji lepoti.





Ti boš šel kar znami, ane oči.




Lanskoletni obisk Živalskega vrta.

Toča

Lepo nedeljsko popoldne. Z sorodniki sedimo na terasi in se pogovarjamo o vsakdanjih stvareh, ko naenkrat postane zelo temno. Nebo so prekrili črni oblaki, no končno bo padlo par kapelj dežja, ker zemlja je že prav potrebovala večjo količino padavin. Na začetku so začele padati prav debele kaplje, nato pa se je ulilo, najprej samo dež, čez kakšno minuto pa še toča. Toča je bila velikosti graha in je padala dobrih 5 minut.
Upam da ni naredila veliko škode na Jablani, Hruški, Trti, Češnji, Slivi in Orehu.

Dobra ura pred točo.





Velika kot grah.

Ponovno Ljubljana

Žigu sva z Matejo obljubila lutkovno predstavo Sapramiška v Ljubljanskem lutkovnem gledališču. Vsakič ko moram v Ljubljano, sploh v sam center mi postaja kar slabo, pa ne zaradi same Ljubljane, temveč zaradi parkirnega režima. Tokrat sem se odločil, da parkiram kar na Grudnovem nabrežju, dobrih 10 minut peš do samega centra. Res, parkiraš lahko kjer ti srce poželi, nobene gneče. Odpravimo se do Zoisove ceste, čez most na Breg, proti Hribarjevem nabrežju. Lokali ob poti so bili kar nabito polni, gostincem se zopet smeje. Ob Ljubljanici je tudi slišati ogromno turistov, verjetno tudi Svetovnega prvenstva v hokeju na ledu skupine B, kjer so naši Risi že napredovali v elitno skupino A.
No pa pojdimo naprej, čez Čevljarski most, na Cankarjevo nabrežje, proti Tromostovju. Prečkali smo Stritarjevo cesto in odšli proti Ljubljanski tržnici. Na sami tržnici se ni dogajalo skoraj nič, branjevke so že vse prodale, samo še komunala je pospravljala svinjarijo, ki nastane vsak dan na tržnici. Končno smo prišli do Vodnikovega hrama, pol ure pred predstavo smo si privoščili še kavico in pijačo, nato pa v Gledališče.
Po predstavi, ki traja dobrih 45 minut, je minilo kot bi mignil, smo se odpravili še do Zmajskega mosta (most vseh Tašč). Nekoč so govorili, da vsakič ko stopi na most devica, Zmaj pomaha z repom, no tam sem bil dobrih 10 minut, pa je šlo kar nekaj luštnih deklet čez most, pa se rep ni premaknil, no ja časi se spreminjajo.
Pogledat smo si še odšli Mestno hišo in pa Robov vodnjak, na to pa po Mestnem trgu na Stari trg in na Levstikov trg, čez Zoisovo cesto proti parkiranem avtu.


Življenje ob in na Ljubljanici.




Še 100 milj do kopnega.




Zoisova cesta.




Pogled na Ljubljanski grad.




Čevljarski most.





Frančiškani in Tromostovje.




Frančiškani iz drugega kota.




Ponos Ljubljane.

Motoristi

Pot nas je zopet vodila v Logatec. Odpravili smo se okoli desete ure, zato lepo počasi po obvoznici do izvoza Brezovica, nato pa po stari cesti proti Vrhniki in Logatcu. Na cesti ni bila pretirana gneča, je bilo pa ogromno motoristov. Do Logatca si sploh ne morem misliti koliko jih je šlo mimo nas, v eno in drugo stran.
Ko pa smo prispeli v Logatec, zavijemo levo proti cerkvi, ker je tu bližnjica do našega cilja, se na koncu izkaže da je to vendarle daljša pot. Zakaj? Pred cerkvijo je ravno potekal žegen motoristov pred novo sezono. Po krajšem času, smo končno nadaljevali pot do cilja, ki je bil oddaljen še dober kilometer.
Po dobrem kosilu je sledila tretja dirka sezone formula 1 v Bahrajnu. Dirka je bila zelo razburljiva, zmagali pa so moji favoriti, edina škoda je, da ni bil Kimi pred Lewisom (pa drugič). Sedaj ko smo vsi dobre volje, se odpravimo na krajši sprehod po Logatcu.
Pridemo do krožnega križišča in slišimo kako se nam približuje eden od motoristov. Najprej pogledam motor, Honda obarvana v znamko Repsol, to je pa taka kot jo ima moj prijatelj. Ne ni se peljal mimo nas, ampak kar lepo parkiral pred nami, ja nisem se zmotil, bil je Erik. Pavi ljubitelj motociklizma. Pred dobrim letom je preizkusil svoj motor na Grobniku, kjer je vozil krog pod 1:50.00., baje je to zelo dober rezultat za amaterskega ljubitelja motorjev. Po parih minutah se je odpravil naprej. Po ravnini ki je bila pred njim je bilo prav užitek poslušati kako lep zvok proizvaja Honda z dodatkom Akrapoviča.
Proti večeru smo se odpravili proti domu, zopet po stari cesti. Vsakič ko se mi je približal motorist, sem se mu odmaknil proti desnemu robu cestišča, tako da me je lažje obšel. V več kot polovico primerih sem dobil od njih pozdrav.



Lepo umirjeno po naših cestah.




Easy rider.




Brez Akrapoviča ne gre, pravi Erik.




Eden od mnogih.

Cvetovi

Pomlad že kar dobro greje, zato se to opazi tudi na vrtu. Prav užitek je gledat kako vsak dan kakšna vrsta rož odpre svoj cvet. Najbolj čakam še na Magnolijo . Ker noče in noče pokazat svojih cvetov bom mogel še malo počakat. Prikazujem pa nekaj obetavnih.

Nekdo mora tudi oprašit cvet, da bomo imeli viljamovko.
Hvala ti čebelica, da skrbiš za te stvari.




Koliko jih je.









Tule bo dober odboj svetlobe za sončenje.

Debni vrh

Zadnji dnevi so res naporni, glede vse hrane ki smo jo zaužili. Zato sva danes z očetom za rekreacijo po kosilu odšla na bližnji Debni vrh. Od doma pa do vrha cca 1 uro.
Proti vrhu se lahko odpraviš po večih poteh, iz Zaloga, Kašlja, Janč ali Podgrada, je pa verjetno še kakšna pot. Midva sva odšla kar po najkrajši poti iz Zaloga. Po glavni cesti iz Zaloga proti Podgradu, prečkaš most čez Ljubljanico, nato pa še dobrih 300m in prideš do parkirišča, tam te pa vodi pot pod železnico in direktno do vrha.
Na vrhu so že pred leti postavili razgledni stolp in se lepo vidi spodaj Ljubljano z okolico. Danes je bilo res lepo vreme, tako da je bil razgled res enkraten.
Ko sem bil nazadnje na vrhu, nisem nikogar srečal med vzponom in spustom, sedaj pa je to postalo prava rekreativna točka.
Zgoraj narediva par posnetkov sem ter tja, nato pa počasi spust v dolino. Doma pa vidiš še šunko jajca in druge dobrote, ki jih bo potrebno pojesti.
Ja še velikokrat bo potrebno v kakšen hrib, da vse tole predelam, kar sem dobil v zadnjih mesecih.



Debni vrh, če dobra ura pa sem gor.




Še pozdrav iz starih časov. No pa začnimo.




Na vrhu lesen stolp, kjer je lep razgled na Ljubljano.




Krivec, da sem se navdušil nad fotografijo, ja moj oče.




Na stolpu je lahko naenkrat 6 oseb ,ali pa ena sama 450 kg težka oseba. Še dobro da je praznikov konec, če ne bi se lahko kar v vrsto postavili pa eden po eden gor.




Moja malenkost. Končno sem tudi jaz na eni fotki.



Spodaj Kašelj, Vevče, Polje, Fužine,Moste itd.




Petrolova skladišča v Zalogu.




Zalog.




Srečno.