Strunjanske soline

Ta konec tedna smo se odpravili v Slovensko primorje, tako kot večino Slovencev. Bolj natančno v kamp Strunjan. Odpravili smo se že kar zgodaj zjutraj, že zaradi gneče, ki so jo napovedovali. No ni bilo tako zgodaj. Od doma smo se odpravili ob 9.30 in prispeli v Koper po dobri uri vožnje. O gneči ni bilo ne duha ne sluha. Temperatura pa je bila že okoli 30°. Za prvi dan kopanja smo si izbrali avtokamp Debeli rtič, ki je čisto na meji z Italijo. Pa preidimo k stvari.

Tokrat bom pisal o solinah in o soli. Saj vsi vemo, da je sol najpomembnejša začimba, ki ne sme manjkati v vsaki kuhinji. Zaradi soli so se bile tudi vojne. Imamo pa Slovenci tudi lepo zgodbico o švercanju soli, sej jo vsi poznamo, to je Martin Krpan.

Naslednji dan sem se pa odpravil na Strunjanske soline, ki so od kampa, kjer smo prenočili oddaljene cca 100m. Obstal sem zelo razočaran. Soline dobesedno propadajo, no vsaj en del, en del še obratuje. Solinarji pa so že želi sol. Seveda to delajo zgodaj zjutraj, ker v popoldanskih urah ni za zdržat, zaradi vročine. Sem si pa hotel ogledat soline bolj od blizu, pa se ni dalo, ker je vse zaklenjeno, tako da bližnjih fotografij nisem uspel naredit. Mogoče kdaj drugič, ko me bo pot ponovno zanesla v te kraje. Še raje bi si pa ogledal Sečoveljske soline, ki so bistveno večje.


Na solinah so včasih želi sol, sedaj pa raste nekakšno trsje. Soline pa počasi propadajo.




Tudi galebi tu najdejo vir prehrane.




En del solin še živi, samo je nedostopen za nezaposlene.




Še iz drugega kota.




Sem pa našel Simono.




Zaklenjeno.

Mavrica

Včeraj sem šel ravno v kuhinjo in pogledam ven skozi okno, zagledam fantastičen pogled na dvojno mavrico. Mi ni dalo, da je nebi slikal, narava je res poskrbela za enkratne barve. Običajno mavrica traja samo par minut, ta pa je obstala na mestu kot pribita.

Borovničev štrudel

Včeraj sem pojedel preveč borovničevega štrudla, zato ga je za danes zmanjkalo. Ostal je samo spomin nanj.

Ps:

Štrudel po domače drugače pa zavitek, da me kdo ne lovi zaradi Slovenščine hehe.

Vročina ne pojenja

Danes popoldan me je pot vodila v Ljubljanski BTC. Poskusil sem dobiti parkirni prostor v senci, da se vsaj pločevina malo ohladi, ko se vrnem. Ker sem kar nekaj let delal v tem okolju, sem se spomnil kje parkirati, da bo senca. Pa še zmotil se nisem, prostora na pretek.
Ko sem vse skupaj opravil in odhajal proti avtomobilu, sem slišal glasbo na Aleji mladih, kjer se je ravno pripravljal turnir v odbojki. Še sreča da sem imel z seboj tudi foto, tako da sem se odpravil pogledat kaj se dogaja. Vročina je pripekala od zgoraj in od spodaj, zato se mi je že kar malo kisalo. Zavil sem v najbližji bife in si naročil ½ l vode, da sem se vsaj za trenutek ohladil. Izvedel sem še da bo imela v BTC-ju koncert Rebeka Dremelj , samo se mi ni dalo čakat ker je bilo res peklensko vroče. V tem času se je že zašel turnir v odbojki, sam pa sem se odpravil proti domu.


Dve štajerski lepotički v kabrioletu.




Ogrevanje pred začetkom tekme. Ne vem zakaj ogrevanje, ker je bilo ža tako prevroče.




Pa še ena lepotička, ki je šla ravno mimo.

Pasja vročina

Danes je dobesedno pasja vročina. Za dokaz pa še fotografija iz domačega termometra.

Zunaj 35°C, znotraj pa vzdržljivih 25°C.

Žiga praznuje ...

... svoj 4. rojstni dan. Vse skupaj se je dogajalo v družinskem krogu, se pravi stari starši, sestra od Mateje, Polona z otroki, Patrik, Luka in David, mojega brata Sama z Patricijo ni bilo, ker ga je ujel rahel prehlad, zato pa sta moja starša pripeljala njuno prvorojenko Kajo, Eva je pa doma ostala ker je še premajhna za take zabave.

Otroci so noreli do nezavesti, nekaterim pa to ni bilo po godu, zato so doživeli rahel živčni pretres in se je raje odmaknil v svoj svet tišine. Kot pravim prišlo je do iskrenja, po minuti, pa se je vse skupaj normaliziralo in rajanje se je nadaljevalo.

Kmalu je bil čas za torto, kjer je Žiga upihnil 4 svečke, na torti pa je bil njemu najbolj všečen motiv Shrek. Seveda je zopet naredila torto moja tašča ki je prava mojstrica v tem. Od torte ni ostalo nič, ker smo jo razdelili še med sosede, ki so se prišli posladkat, glavni njihov namen pa je bil seveda da čestitajo Žigu za 4 leta.

Žiga, starša ti želiva vse najboljše v 4. letu, da boš ubogal še toliko kot sedaj, lahko tudi malenkost več. Najbolj ti pa želiva veliko zdravja in srečnih trenutkov, pa da ne pozabim, da se naučiš vožnje z kolesom, z malo padci.

Slavljenec.




Shrek, ki smo ga kmalu pojedli.




Le kaj bi zdele ušpičila?




David pogled v objektiv.




Žiga in Kaja, hitro kaj ušpičita, samo da pogledaš malo vstran.




Pa še skupinska pred torto.




Kaj se zgodi, če mu vtaknem prst v usta? Kaj se zgodi mami?




Luka je pa fant, ki se nerad slika, da bi ga pa ujel nasmejanega na fotografiji, je pa prava redkost.

Sobota pa taka ...

Sedim pred tipkovnico in se sprašujem, kako naj opišem ti dve sliki ki ju objavljam. Nastale sta v dnevu pred dogotkom, ki se bo odvijal jutri. Pripravljale so se še zadnje malenkosti, zato sem se z Žigom potiho odmaknil za par minut na domači vrt.

Najprej sem probal ujeti tega malega vragca v objektiv, pa ni primeru niti sekundo, zato je nastalo to kar je, ni najboljša. Vse skupaj bo potrebno ponoviti.
Že nastavitve niso bile prave
55mm, F/8, 1/125, ISO 100



Malo naprej pa sem našel, še pajkca, bolj me je spominjal na suhi južino. Ne vem ali se je sončil na cvetu, ali pa je čakal na morebitno žrtev. Kakorkoli že epiloga nisem dočakal.



Kakor pravim, danes je res en čuden dan. Čeprav je Sobota, me že močno daje spanec in mislim, da se bom kar hitro odpravil proti postelji.


Še naslov si izmislim, pa grem spat.

Nihče mu nič ne more !

Pravijo da je na podeželju lepo živet, pa še res je. Z vsemi sosedi se zelo dobro razumemo, verjetno zato ker smo vsi priseljeni iz Ljubljane na podeželje. Je pa tudi ena neljuba stvar, staroselec (kmet) ki se je ravno tako preselil v te kraje. In sedaj misli da lahko dela kar mu je po volji, samo da nam nagaja.
Zakaj gre. Na bližnjem travniku, ki je oddaljen od naših hiš cca 10m, on veselo kuri plastične vrečke, plastenke in vse kar je iz plastike. Najhujše pa je to, da imamo samo 50m stran kontejnerje za ločevanje odpadkov, tako da bi mu bilo lažje vse skupaj odnest do smeti, vendar ne, ker z tem ne more nam nagajat. Sedaj pa smo se sosedje usedli skupaj in začeli urgerat. Najprej smo poklicali na ustrezni inšpektorat, jim priložili dokaze in nato dobili odgovor, zakaj pa ne pokličete Policije. OK, naslednjič pokličemo Policijo, že operater nam pove, da oni nimajo popolnoma nič z tem, samo ker smo naredili prijavo ga bodo opozorili. In kaj se je zgodilo, Policisti so prišli, najprej so se pogovorili z nami, nato pa odšli do kmeta in povedali da se vsi tu okoli pritožujemo. Po odhodu policistov je sosed prišel do kurišča in lepo nametal gor še malo PVC folije, za povijanje slamnatih bal in cel kup trave.
In sedaj se sprašujem, ali ima vse uradnike podkupljene in prijave zmečejo samo v koš, ali pa se v naši državi zopet vsi samo podajajo žogico in pravijo, to ni v naši pristojnosti.


Pripreve na kurjenje, na kupu PVC folija in drugi plastični predmeti.




No sosedje, da me ne pozabite.




Kako se črno kadi, če nimaš zaprtih oken, smrdi po plastiki tudi v hiši.




Po odhodu policistov, je pa še malo dodal palstike in ogromno sveže trave. Kljub temu da ima travo za živino, jo raje kuri.

Vse najboljše za 94 let

Včeraj je praznovala svojo 94. pomlad Ana Brank iz Vodic. Še vedno ima smisel za humor, sliši tudi odlično, sploh take stvari ki jih ne bi smela hehe, občasno pa še vedno napiše kakšno pesmico in jo objavi v Kopitarjevem glasu. Mama je tudi zelo kritična do vseh in do vsega. Ravno danes sva malo kramljala in sem jo vprašal koliko državah je že živela. Odgovorila mi je kot iz topa, Avstroogarska, SHS, stara Jugoslavija, Jugoslavija in končno še Slovenija. Od denarnih valutah pa ni bila popolnoma sigurna, zato mi bo odgovorila pri naslednjem obisku.
Vsi domači ji želimo še mnogo let, največ pa zdravja in volje do življenja.



Malenkostna tortica za rojstni dan. Naredila pa jo je njena hčerka, moja tašča.




Pri 94. še vedno bere brez očal.

Kapljica

Kapljica lovi sončne žarke, žal jih ni mnogo ujela. So se ji pa kmalu pridružile še druge kapljice.

Mojih veličastnih 7, blogerska veriga

Mojih 7 veličastnih, ki mi jih nihče ne bo vzel. Nekakšna veriga, ki si jo blogerji podajajo, kdo je začel se ne ve, važno je da se nadaljuje. Bral sem jo že pri Hadu, Saši Gerčar in še pri nekaterih. Sem si mislil, da nas fotoblogerjev ta zadeva ne more zadeti, pa sem se rahlo zmotil. Ja kdo me je izzval, dober prijatelj in bloger Johnny, res da pravi Pretežno neškodljiv, ja sigurno ja, tokrat mi je pa dal vetra.

Napisal bom teh 7, verjetno jih je pa veliko več, ki bi jih lahko opisal tisti pa kdaj drugič.

Pa začnimo:

1. Jutranji ritual pred odhodom v službo, kavica in časopis, obvezno. Včasih mi ne dostavijo časopisa, potem gre popolnoma vse narobe, ni užitka pri jutranji kavi in tudi dan se začne brez informacij.
2. Nedelje, Nedelje so vedno rezervirane za družino, takrat hodimo na izlete in na obiske sorodnikov, najraje na kosilo.
3. Ne zamudim nobene dirke Formula 1, takrat se za mene svet ustavi in ni važno kaj se dogaja okoli mene. Če sem nekje na dopustu, bom že našel tv, da si ogledam dirko, če pa ni nikjer tv se zgledujem po točki 2.
4. Hobi, v prostem času rad fotografiram, zato tudi fotoblog. Začelo se je že v osnovni šoli, nato sem vse skupaj opustil, ponovno sem začel fotografirat po rojstvu Žiga. Eni moj hobi gledajo iz pozitivne strani, drugi iz negativne in za te tiste zadnje mi res dol visi, kaj si mislijo.
5. Branje, vedno so me silili da sem prebral kakšno knjigo, to sem vedno sovražil, ni se mi dalo brati knjig niti za domače branje. V mladosti sem največkrat prebral knjigo, Moj prijatelj Piki Jakob, pa še to za kazen. Tudi danes ne berem knjig, berem pa bloge, ki so zame bolj zanimivi kot najboljša knjiga.
6. Avto, avto mi ni nikoli deloval kot statusni simbol, kot pri nekaterih ``če moj sosed kupi makino 10cm daljšo kot jaz, moram takoj zamenjati``. Ne,ne, naučil sem se od nekoga, da je avto prevozno sredstvo, ki te pripelje od točke A do točke B. Nekateri mečejo za avto prave gore denarja, vozijo ga povprečno 5 let, ko pa kupujejo kuhinjo za stanovanje pa nekaj poceni in potem ima tisto 15 ali več let v stanovanju, če to ni bolno.
7. Govor, če imam zanimivega sogovornika, se lahko pogovori vlečejo v nedogled, kljub temu da nekateri mislijo da mlatimo prazno slamo. V službi pravijo da so doma reveži, ker me stalno poslušajo, doma pa je ravno kontra in že počasi dobivam konkurenco. To je Žiga, ko se voziva v avtu, sploh nimam več prižganega radia, ker ni časa poslušat.

To naj bi bilo mojih 7. Sedaj moram izbrati še naslednike, da nadaljujejo z verigo.

Peter, M&M in Alla.

Pa veliko užitkov :)

Best friend

Če sem še konec prejšnjega vikenda govoril, da se pripravlja na slabo vreme, sem se krepko zmotil. Tista luknja v oblakih je obetala upanje na lepo vreme in zanimivo dogajanje.
Že v Ponedeljek popoldan, pa prava štala, naenkrat se je stemnilo in ulilo se je kot iz škafa. V tem trenutku ko nimam kaj početi, mi je v oporo in preganjanje dolgega časa edino ostane še daljinski upravljalec.

Žal ni nič po televiziji :(