Pogled v mini svet

Danes sem se že drugič odpravil slikat mali svet ( prvič ). Me je v prvo tako pritegnilo, da sem moral ponovno sprobat srečo. Najprej sem se zapodil v domače in sosedove marjetke. Našel sem stare prijatelje, cvetne pajke, našel sem pa še enega novega, bilo je pa še ogromno zanimivih živac za fotografirat, da si jih kar oglejmo.





Čebela. Zadnje čase najbolj ogroženo bitje v Sloveniji. Če bo šlo tako naprej, jih bomo gledali v muzejih in na fotografijah.


Nevem imena???


Tudi za tega ne vem imena???


Cvetni pajek, stari prijatelj.


Tega sem pa na frišno našel.


Gosenica na domačem kaktusu.


Čas za čiščenje.

Miniranje

Vsak od nas verjetno pozna, kakšno sosedo ali soseda, ki je kar parkiran pred svojim oknom in opazuje kaj počnejo sosedje. Moram reči, da me je to vedno pogrelo, ko je soseda vedela, kdaj sem odšel od doma in kdaj sem prišel domov. Nikdar ni zamudila tega trenutka in na koncu je to še razlagala polovici ulice in seveda tudi moji babici.
Končno sem se malo zresnil in začel hoditi ljubici v vas. Pa sem mislil, da bo potem pa kaj bolje. Figo, tudi tam imajo par takih sosedov, ki so rojeni pred oknom, tako da nič ne zamudijo. In zgodba se ponavlja.

Danes sem pa tudi jaz opazoval, kaj se dogaja na sosednjem hribu. Že pred časom so začeli izkop za novogradnjo. Na začetku jim je šlo kar fino z bagerjem, nato so prišli do prve skale in so jo začeli razbijat. Po dobrem tednu, se je zadeva ustavila, ni šlo več naprej. Da se skala ne bo predala kar tako zlahka. Danes pa opazujem, tam je bil manjši avto in kar nekaj ljudi je skakalo okoli skale, nekaj so polagali, tako da nisem ravno razumel kaj se dogaja. Ko pa so ti delavci končali in so prizorišče odkopa pokrili z ogromno polivinilasto plahto, sem takoj vedel, da so to minerji. Kmalu so začeli z varovanjem, tako da nihče ni mogel niti mimo, kaj šele da bi bil kje v bližini. Hitro sem skočil po aparat in poskušal ujet trenutek eksplozije. Končno se je tudi meni izplačalo malo kukat skozi kuhinjsko okno.



Sekunde, pred eksplozijo.


Najprej eksplozija, nato pa se je prikazal oblak prahu.


Kmalu še druga eksplozija in ta je dvignila zaščito.


Skale so frčale na vse strani.

Tudi tokrat se skala ni dala, po dobri uri so ponovno miniral. V drugo so mesto eksplozije dobro zavarovali in ni bilo videt da bi se dvigala kakšen dim prahu. Vse je ostalo pod zaščitno plahto. Tokrat je skala popustila in začelo se je čiščenje.

Makro in male žuželke

Proti večeru sem se odpravil ven z razlogom. Zadnje čase veliko berem o cvetnih pajkih in da so ravno v tem letnem času najbolj dejavni. Najprej sem se odpravil samo malo na obhod po domačem vrtu. Kje bi jih lahko sploh iskal. Najbolje je da pogledam kar na cvet, saj se tam najraje zadržujejo. Bolj ko sem opazoval, manj sem videl. In poglej ga, končno sem našel enega in kmalu še drugega. Hitro sem skočil po aparat in na Sigmin objektiv 18-50 f/2.8 HSM, nataknil še predlečo Raynox DCR-250. Naredil nekaj posnetkov, pa je bilo vse skupaj pretemno in ker nimam ring bliskavice,ki je za take fotografije najbolj primerna, je pač potrebno uporabit to, ki je pri roki Nikon SB 800 z difuzorjem. Za začetek sem nastavil aparat na M, 100 ISO, čas zaslonke 1/100s in zaprtost zaslonke f/20, bliskavico pa na 1/2 moči, pa je bilo preveč, tako da sem na koncu delal kar z 1/8 moči.

Za makro fotografijo je potrebno ogromno potrpežljivosti in vaje. Pa to ne pomeni, da bom danes z makro fotografijo končal, verjetno me bo že jutri ponovno prijelo in našel še kaj zanimivega.

Šuštar


Tale cvetni pajek je bil ravno pri večerji, ko sem ga zmotil.


Ta pa je še čakal na pravi trenutek.


Sem bral, da je pajka fino pred slikanjem vsaj enkrat bliskent z bliskavico in da obstane na svojem mestu. No na tega to ni delovalo.


Za razliko od cvetnega pajka, ki ne plete mreže, si je ta pajek stkal prav lepo mreže in čakal, kaj bo za večerjo.


Še ena navadna muha.



Hrošča, ki sem ju zmotil ob zanimivem opravilu.

Trije kralji - Pohorje

Tokrat sem vikend preživel pri treh kraljih na Pohorju. In kaj sem počel tam? Nič. Zbrali smo se sami fantje in imeli noro fešto, pravzaprav fantovščino. Fotografij ni bilo veliko, zaradi slabega vremena.

Nedelja, poln dan dogodkov

Nedelja se je za mene začela zelo zgodaj. Ura je zvonila ob petih zjutraj. Ja prav ste prebrali. Ob petih. Že zjutraj sem vedel, da bo dan naporen in res je bil. Udeležil sem se foto delavnice.

Prva jutranja fotografiranje, je bilo v Slovenskih Konjicah. Ustavili smo se v goricah, polno vinskih trt. Res jih je bilo veliko. In ker sem bolj lene sorte, sploh v dopoldanskih urah, je bilo moje delo temu primerno. Ne preveč po hribu navzdol, ker je potem potrebno priti tudi gor, vendar sem se vseeno malo sprehodil z kolegi fotografi naokoli.

Nato nas je pot vodila v Maribor. Ustavili smo se na Lentu. Točno pred staro trto. Fino, ponovno ni potrebno veliko hodit. Naredili nekaj posnetkov, nato pa nas je pot vodila do, mislim da se imenuje Židovski stolp, kjer ima prostore Mariborski foto klub. Če se motim, me boste že popravili. Tam smo si ogledali razstavo tujega avtorja, nato pa proti magistratu, kjer so imeli gasilci nekakšno proslavo. Malo smo jih poslikali, nato pa se umaknili v prvi barček, kjer smo naročili kavo in jo počasi srkali v dopoldanskem soncu.

Okoli poldneva, smo bili že na poti proti Mariborskem Pohorju, kjer smo si ogledali tekmo svetovnega pokala v downhillu, kjer je bil sponzor Nikon. Nikon nam je tudi predstavil paleto njihovih najnovejših izdelkov, ki smo si jih lahko tudi sposodili in testirali.

Nikon nam je podaril tudi akreditacije za vstop na progo in se nam ni bilo potrebno gnesti za ograjo, tako kot gledalcem, vendar smo bili na sami progi, kjer so se najpogumnejši spuščali z kolesi po ekstremi progi proti cilju. Že spremljanje tekmovalcev ti dvigne adrenalin. Sam sem se počasi spuščal ob stezi proti cilju, naredil nekaj fotografij. Pogoji so bili zelo težavni, premalo svetlobe, pa še tekmovalci so bili zelo hitri, tako da sem si pomagal z bliskavico. Ravno, ko sem prispel v ciljno areno, je bil na progi zadnji tekmovalec.

Podelitev pokalov smo si ogledali kar pod odrom za zmagovalce, ja zopet smo imeli privilegij. Za konec smo še nekaj popili in pojedli, pozno popoldan pa smo obiskali še mesto Ptuj, kjer smo lovili še zadnje svetlobne žarke.

Nedelja je res hitro minila, bila je naporna in zanimiva. Zahvalil bi se Matjažu in e-fotografiji, ki sta omogočala foto delavnico in seveda še sponzorju Nikon, ki bo takle dogodek upam da kmalu ponovil.

Sobota pa taka ...

Že dopoldan sem imel smolo, z vožnjo po Ljubljanskem BTC-ju in okolici. Ja, danes je bil tek trojk po poti okupirane Ljubljane. Pa to bi še bilo za zdržat. In ker so se ponekod ustvarjale kolone oziroma zastoji, da so sprehajalci in tekači prečkali ceste, so se na ta dan spomnili še risat črte na cestišče. Tako smo dobili dvojne zastoje. Ja tako cestno ureditev imamo v Slovenski prestolnici, da o kakšnem zelenem valu sploh ne govorim, ker ga v Ljubljani sploh ne poznamo. Kot da bi bili 100 let za leseno žlico. Zastoji kamorkoli pogledaš in potem pravijo, da smo mi vozniki nestrpni in norci na cestah. Ja, res bo potrebno nekaj naredit na cestni ureditvi in ne samo višat kazni. Tudi včeraj je bilo podobna zgodba zjutraj, ko sem se odpravil v službo. Zastoji, totalen kaos iz gorenjske, nikjer nobenega policaja, potem pa povejo po radiu, da imajo postavljen radar na cestninski postaji Torovo. Pa kaj hudiča tam počnejo, če se kolone velijo proti prestolnici in bi bila potrebna kakšna pomoč v križiščih, da se promet sprosti, ne policaji pa veselo kampirajo in jim za vse skupaj dol visi. Ja takle imamo pri nas v Sloveniji.


Zanimiv motiv.


Čebelica na regradovem cvetu.


Tole staro hišo pa prav z veseljam fotografiram. Vsakič kaj manjka na njej, ali pa kaj odpade iz nje.

Popoldan je šlo dosti bolje. Z družino smo se odpravili ven na svež zrak. Žiga je letal naprej in nazaj, tako da ga prav težko dohajaš. Koliko ima ta otrok energije, nič čudnega, da zvečer samo pade dol in v trenutku zaspi. Kot pravim, Žiga je tekel naprej in pregledoval vsak cvet, kaj se na njem dogaja, če je bilo kaj zanimivega, je bilo potrebno takoj slikat. In ko pritisnem na sprožilec, že hoče videti kaj je nastalo.

Vse rumeno. Samo večernega sonca nikjer.


Zgornja in spodnja fotografija sta enaka, samo obdelava je druga. Katera vam je bolj všeč?

Proti večeru sem se odpravil slikat še Oljno repico. Ravno ko sem prispel na polje, se je Sonce veselo skrilo za oblake. No, pa sem čakal, da malo pokukajo sončni žarki skozi oblake. Kar nekaj časa je preteklo, da so se pojavili, sem se že ustrašil, da bo prej zašlo. Hitro naredil par posnetkov, ampak bom moral še kdaj ponoviti, ker se je res hitro spustilo.

Vrtec Škratek svit v Vodicah.


Ko čakaš, da se prikaže sonce, je čas za različne terte. Tu sem se igral z tehniko sledenja (panning).

Jutri pa v Maribor :)

9.Maj, dan Evrope

9. Maj, dan zmage nad Fašizmom. Nemčija je podpisala kapitulacijo in tako se je končala 2. Svetovna vojna v Evropi. Tudi v Sloveniji se je veliko dogajalo na ta dan. Leta 1945, so partizani vkorakali v Slovensko prestolnico Ljubljano in tako se je tudi v naših koncih uradno končala vojna.

Na današnji dan tudi praznujemo dan Evrope. Za ta dan so tudi otroci vrtca Škratek svit priredili krajšo predstavo, kjer so prikazali države Evropske skupnosti, tudi pozdravili so nas v jezikih vseh držav ki so v skupnosti. Pravzaprav je bila ta predstava že pred nekaj dnevi. Zakaj? Ne vem. So pa otroci ponovno uživali med petjem in plesom, tako kot že velikokrat.

Naše zvezde, Evropske zvezde in prihodnost Evrope.

50.000

No, pa sem prebil še eno magično mejo. Tokrat 50.000 klikov na moj blog. Ni ne vem koliko veliko, samo, meni se zdi da ga kar pridno obiskujete. In z tem sem zelo zadovoljen. Še največ pa mi pomenijo komentarji pri vsaki objavi. Najraje pohvale nad fotografijami, no tudi graja je dobrodošla, ša najraje pa kakšen nasvet, kako bi to lahko naredil bolje.

Vi kar pridno obiskujte in klikajte na blog, jaz pa bom z veseljem še objavljal nove in nove objave.

Že kmalu nasvidenje!!!

Moja zalezovalka

Zadnje čase, ko se smukam po domačem vrtu in okoliškem travniku, imam stalno za seboj tudi varuhinjo. Mojo muco. Če se ji še tako previdno izognem, me bo kmalu našla. Tako tiho se priplazi po nizki travi, da jo čutim šele, ko se nežno podrgne ob mene. Nič kolikokrat sem se že pripravil da bom pritisnil na prožilec aparata, pa čutiš rahel dotik ob nogi. Se pa rada tudi fotografira. Nič jo ne moti, ko jo nadlegujem z aparatom. Se vede pred objektivom, kot kakšna manekenka.