Strunjanske soline

Ta konec tedna smo se odpravili v Slovensko primorje, tako kot večino Slovencev. Bolj natančno v kamp Strunjan. Odpravili smo se že kar zgodaj zjutraj, že zaradi gneče, ki so jo napovedovali. No ni bilo tako zgodaj. Od doma smo se odpravili ob 9.30 in prispeli v Koper po dobri uri vožnje. O gneči ni bilo ne duha ne sluha. Temperatura pa je bila že okoli 30°. Za prvi dan kopanja smo si izbrali avtokamp Debeli rtič, ki je čisto na meji z Italijo. Pa preidimo k stvari.

Tokrat bom pisal o solinah in o soli. Saj vsi vemo, da je sol najpomembnejša začimba, ki ne sme manjkati v vsaki kuhinji. Zaradi soli so se bile tudi vojne. Imamo pa Slovenci tudi lepo zgodbico o švercanju soli, sej jo vsi poznamo, to je Martin Krpan.

Naslednji dan sem se pa odpravil na Strunjanske soline, ki so od kampa, kjer smo prenočili oddaljene cca 100m. Obstal sem zelo razočaran. Soline dobesedno propadajo, no vsaj en del, en del še obratuje. Solinarji pa so že želi sol. Seveda to delajo zgodaj zjutraj, ker v popoldanskih urah ni za zdržat, zaradi vročine. Sem si pa hotel ogledat soline bolj od blizu, pa se ni dalo, ker je vse zaklenjeno, tako da bližnjih fotografij nisem uspel naredit. Mogoče kdaj drugič, ko me bo pot ponovno zanesla v te kraje. Še raje bi si pa ogledal Sečoveljske soline, ki so bistveno večje.


Na solinah so včasih želi sol, sedaj pa raste nekakšno trsje. Soline pa počasi propadajo.




Tudi galebi tu najdejo vir prehrane.




En del solin še živi, samo je nedostopen za nezaposlene.




Še iz drugega kota.




Sem pa našel Simono.




Zaklenjeno.