Jaz picopek

Danes za večerjo, sem si zaželel pico. In to ne gostilniško, temveč doma narejeno. Ura se je bližala že sedmi zvečer ( po šesti uri ne jej), ko sem se odpravil v kuhinjo eksperimentirat. Prva zadeva so priprave, moka 400g, pol kocke svežega kvasa, topla voda (ne pretiravat), ščepec soli, dve žlici olja.. V posodo stresem moko, na sredini naredim jamo, stresem v jamo stopljen kvas v vodi, posolim , nato pa še dodam vodo in olje. Ko so vse sestavine v posodi, se začne zabava, mešanje. Najprej počasi z vilico, nato ko se vse dobro sprime, pa nadaljujem z roko. Tokrat sem si na roko natresel moko, da se mi ne bi zopet testo prijelo med prste, kot se mi je to že enkrat naredilo. Ko je testo dobro zgneteno ga pustim par minut, dokler ne pripravim še gobe, šunke, sir in mezgo.

Ko se jaz matram, se Mateja zabava, na moj račun.

Malo moke je potrebno dodat, da se ne prime vse za prste.

Gnetem.Kar dobro mi gre.

Tako zgleda testo za pico.

Prvi problem. Kje so gobe? Ni gob, je Matejin odgovor, vmes pa še veselo slika. Da pojasnim, sploh nemara fotografirat. Vendar v tem primeru je z veseljem škljocala. Dilema. Kaj naredit? Imam še dobrih 10 minut do zaprtja bližnje trgovine. Mora mi uspeti, drugače ne bo pice. Hitro v avto in tik pred zaprtjem sem tam. Zelo prijazen sprejem trgovke, ITAK. Kisel nasmeh, ne vem zakaj? Vzamem gobe in nazaj domov. Pečico navijem na 180⁰, razvlečem testo po protvanu, namažem z mezgo, položim šunko, dodam nariban sir in narezane gobe. Tudi oliv nimam, bom preživel tudi brez njih. Pečica je segreta, vstavim pico za dobre 18 minut, pripravim mizo in po končani peki,

DOBER TEK.