Ni mi dalo miru

Kar na hitro sem se odloči, da skočim na bližnji hrib Rašico. Bil je tako lep dan, da bi ga bilo škoda presedet kje pred hišo ali pa celo za štirimi stenami.

Še sreča, da se mi ni potrebno nikamor vozit z avtom, ampak kar lepo po cesti slabo uro do stolpa na Rašici. Sonce me je grelo do prvih dreves, nato počasen vzpon v senci, kjer se je kar na enkrat ohladilo. Po pravici povedano, ni bilo dolgo hladno. Že po dobrih petnajstih minutah sem sopihal v hrib, kot kakšna stara parna lokomotiva. Ja Grega, res si brez kondicije, bo potrebno večkrat v kakšen hrib in ne samo po par metrov naredit.

Kot sem zapisal, po slabi uri sem bil že na vrhu pri koči na Rašici. Nič ljudi, nobene gneče. Običajno je tu polno izletnikov, ki prihajajo sem gor. Najprej sem pomislil, da je koča zaprta, vendar ni bila, tudi vreme ni bilo krivo, da ne bi bilo več ljudi. Mogoče zaradi vetra. Kakorkoli, raje imam ta hrib, kot pa sosednjo Šmarno goro, ker kadar sem šel gor, sem se že po poti izogibal tistim, ki so se odpravljali v dolino, tudi na vrhu ni nič bolje, še usest se nimaš kam, ko pa greš v dolino se ponovi umikanje na vsakem koraku.

Pa pojdimo nazaj k temi, na stolpu je kar močno pihalo, kljub temu, da sem bil toplo oblečen in z kapo na glavi, me je kar dobro prepihalo. Iz stolpa je res krasen razgled nad Ljubljansko kotlino, pogled na Domžale, Mengeš, Kamnik vse do Kranja, tudi Alpe so krasne, sedaj ko jih je prekril sneg.

Po parih minutah lepega razgleda, sem se odpravil proti domu. Sonce se je že počasi spuščalo, tako da bo fino naredit par posnetkov, iz Severa pa so se že preko Alp valili temni oblaki.

Ponovno slaba ura do doma. Ko sem prestopil prag, je bilo že temno. Na mizi pa me je že čakal topel čajček.

Bo potrebno kmalu ponovit.

Planinska koča na Rašici, v bližini je postavljen tudi razgledni stolp.




Popoldansko sonce je listje na poti obarvalo v rdeče.




Jesensko odpadlo listje.




Prečudovit sončni zahod. Zakaj ga na levi strani manjka, ker ga je prekril sosedni hrib.