Zimska idila

Nedelja, jutro,pogled skozi okno. In že sem vedel, da je potrebno ujet jutranjo svetlobo. Na hitro sem spil kavo, pogledal na zunanji termometer, kaže -8. Potrebno se bo toplo obleč. Kam se bom odpravil? Grem do bližnjega bajerja, tam že dolgo nisem bil. Po dveh dneh in hladnem jutru, tudi avto bolj lenobno vžge. Kmalu prispem do želene točke. Nikjer nikogar, se mi je kar zdelo, kdo pa še tako zgodaj rogovili v nedeljo dopoldan, razen kakšen amaterski fotograf hehe.

Barje je že lepo zaledenelo. Zadal sem si cilj, naredim en krog okoli barja. Na pogled se ti zdi majhen, ko pa začneš hodit okoli, ga ni pa ni konec. Pa saj nisem sem prišel, da podrem rekord o hoji okoli barja. Tu sem zato da slikam. Nekje na polovici hoje okoli, sem se opogumil in stopil z eno nogo na ledeno ploskev. Stopim še z drugo nogo in poslušam kaj se bo zgodilo, če se že udre pod mojo težo, bom moker samo do gležnjev. Poslušam, nič pokanja, samo padanje ivja iz dreves. Naredim še par korakov, sedaj sem že na polovici bajerja, med levim in desnim bregom, še vedno nič ne poka, najbolje je, da se odpravim na drugi konec, da res dokončno ne poči hehe.

Megla je počasi začela izginjat, prikazali so se prvi sončni žarki in počasi sem se odpravil proti avtu. Od daleč že slišim par glasov, se pravi sonce je prebudilo tudi sprehajalce, da so prilezli iz toplih domov. Kmalu pa nekaj pri drsa po ledu, prvi drsalci, jaz pa ves presran hodim po ledu, te se pa drsajo.

Naslednjič bo potrebno prinest z seboj tudi drsalke.

Na bajerju so se kazale sledi sani, se pravi da je varno hodit po ledu?




Veja ujeta v ledenem primežu.




Tam daleč za ovinkom nekje je drugi konec.




Avtoportret, postavil foto na vejo bližnjega drevesa, nastavil čas na 10s. Tu sta se slišala dva zvoka, utrip srca in odštevanje aparata.




Ko se je prikazal sonček, so na led prišli tudi drsalci.




Jutranja fotografija.