Dan mučenikov

Lahko bi rekel, da je čisto navaden ponedeljek, začetek tedna. No pa ni. Že zjutraj se mi ni dalo vstati iz postelje, to se mi večkrat dogaja. Samo danes pa res, popolnoma brez volje. Potem pa še slišim po radiu, da imamo tudi mi fantje svoj praznik, dan mučencev. Samo upal sem, da se mi ne bo zgodilo kaj nepredvidenega. Pobožne želje.

Kot na lašč je bilo službi ogromno dela, toliko kot še nikoli, no saj meni se je tako zdelo. Pa je vsaj ura hitro minila in že sem se odpravil proti domu. Dobra stvar vsega, da me je doma že čakala družinica in kosilo na mizi. Po kosilu pa prijeten klepet, kot vedno, kaj smo počeli čez dan, ko se nismo videli. Taki pogovori so postali prava tradicija.

Mavrica pred domačo hišo

Počasi se je bilo potrebno odpravit proti Ljubljani še prej me je presenetila lepa mavrica na nebu, ki jo je bilo potrebno slikat, potem pa na klubsko predavanje o Avstraliji, ki je potekalo v Knjižnici Otona Župančiča. Maja nam je predstavila Avstralijo čisto v drugi luči, kot sem si jo predstavljal. Sam mislil, da je to še ena dežela polna peska in brez vode. Pa sem se uštel, tam kjer je voda, jo znajo dobro zelo dobro izkoristit.

Maja nam prikaže, kako živijo kakaduji v Avstraliji.

Po končani predstavitvi, me je čakalo še najlepše presenečenje dneva. Mateja me pokliče po telefonu in mi razloži, da nama je kuhinjsko odtočno cev razneslo ravno v kleti in da je nastala poplava. No še ena zadeva, ki jo bo potrebno popravit in ta je prioritetna. Jutri takoj po službi. Zvečer pa še klubska razstava v hostlu Celica in upam da bom ujel otvoritev.

Tako se je končal moj dan mučenikov.