Pa pojdimo

Ponedeljkovo popoldan smo si vzeli za obisk mojih staršev v Zalogu. Ura je bila že skoraj 16.00, pa vročina še ni popustila, termometer je še kar vstrajal tam okoli 31. Zato je bilo še najbolje, da ostanemo kar v stanovanju, kjer je bila temperatura za silo nižja. Šele okoli 19 ure je malo popustilo in je tudi zapihal rahel vetrič, tako da ni bilo več tako vroče.

V tem trenutku, ko smo hoteli naredit malo krajši sprehod po okolici, si je Žiga zaželel ogleda vlakov. Vročine ni več (vsaj ne tako visoke), no pa pojdimo, proti železniški postaji, ki je oddaljena dober kilometer. Ker je ta dan , dan neodvisnosti in dela prosti dan, sem se uštel glede gostote vlakov ki so peljali mimo. Vozili so na vsake 5 minut, enkrat tovorni, pa brzo vlak, pa zopet tovorni, pa zopet potniški vlak , pa ponovno tovorni in ni konca, pa ni konca. Žiga je užival, no sej itak vedno uživa, sploh pa če še opazuje vlake, še raje pa se vozi z njimi. Nekaterim je Žiga veselo mahal in vlakovodje so ga z veseljem pozdravljali nazaj, tako da so mu hupali. Hura še eden ki je pohupal.

Žiga bi kar vztrajal tam še par ur, samo potrebno se je vrniti domov, jutri je nov delovni dan, pravzaprav je bil danes nov delovni dan, ker se mi včeraj ni dalo zvečer popolnoma nič, pa sem se danes malo potrudil in nadoknadil včerajšnjo lenobo.

Še dobro da so vrata pobarvana na rumeno, drugače bi kar skozi okno vstopil.





Traverze, pripravljene za zamenjavo.
Le koliko so težke, mogoče bi se dalo pa kaj zaslužit?




Eden od vlakovodij, ki je veselo piskal v pozdrav Žigu.




Katera je močnejša?