Po jutru se dan pozna !

Pravijo, da se po jutru dan pozna, no to zame ne velja. Zbudil sem se ob 5:10, ne nisem se zatipkal, res je bila toliko ura. Le kaj mi je bilo treba tako zgodaj vstati? Mateja me je prosila, da jo zapeljem do službe, ja samo zato sem se dvignil ob tej uri. Žiga je pa vse skupaj preslišal in sladko spal dalje. No, da nisva bila samo midva tista, ki vstajava tako zgodaj, je Mateja poklicala še svojo mamo, da popazi na Žiga, dokler se jaz ne vrnem. Hehe, še eno žrtveno jagnje sobotne službe.

Zunaj se je že počasi začelo daniti, samo sončka še ni bilo videt, bilo je preveč megleno. Do Ljubljane nisva srečala žive duše, vse je še spalo. Prve avtomobile sva srečala šele na avtocesti, seveda so se vračali domov. Pred podjetje sem jo pripeljal pravočasno, sedaj pa hitro domov, da ujamem še kakšno urico spanja, preden začne Žiga skakat po hiši. Ko sem se peljal proti domu, so že prvi žarki sijali skozi jutranjo meglico, še sreča da sem imel z seboj tudi fotoaparat in tako naredil nekaj posnetkov. Ravno tisti čas, ko sem jaz slikal, se je od ne vem kod zvrstilo par avtomobilov. Vsi so čukasto gledal, kot , poglej tega norca, namesto da bi spal, fotografira navsezgodaj zjutraj.

Da zaključim zgodbo. Sedaj sem bolj zaspan kot kdajkoli prej in po kosilu se bom z veseljem ulegel za kakšno urico. Tisti pregovor iz začetka testa, pa zame absolutno ne velja.

Tole dajem kot spomin na jutro, da mi drugič ne bo potrebno zgodaj vstajat, da vidim sončni vzhod.



O napornem vikendu, pa mislim, da se je že začel.