Kratki megleni dnevi

Zadnji teden. Se na našem koncu, ne vleče, nič drugega, kot sama megla. Ampak res. Ne dvigne se niti tolik, da bi vsaj za trenutek skozi posijal en sam sončni žarek. Pa še dnevi so zelo kratki. Tako kratki, da ko pridem domov, se že počasi mrači. Kam bom pa šel fotografirat, če je megla, pa še noč se takoj spusti. Zato so to dnevi, ko raje doma odigramo partijo Človek ne jezi se. In tako iz turobnega dneva, vsaj malo veselja potegneš iz same igre. Zadnjič, se nam je pridružil tudi Žiga. Prav veselje ga je bilo gledat, kako meče kocko in prestavlja svoje figure po tabli. Ob sami igri je pokazal veliko veselja in seveda tudi nekaj žalosti. Seveda, ker je moral včasih igro pričet od začetka.

Na koncu, ko smo pa začeli pospravljat, si je pa figure nadel še na prstke in čas je bil za nekaj fotografij.