Malo mešano

Še nekaj detajlov, ki sem jih ujel v tem vikendu:




Kipci na Ljubljanskih hišah


Betonska ograja.


Včasih so po teh vejah skakale fletne veverice in obirale storže, sedaj storži samevajo.


Tuš


Oblak


Za skalo se je pokazala tale mala rastlinica, da pa je ozadje tako belo, je kriv oblak.

Čudna sobota

Sovražim dneve, ki se začnejo z nadležnim piskanjem budilke. To so večinoma delovni dnevi od ponedeljka do petka. Če pa mi zvoni to še v soboto, mora biti pa res nekaj nujnega.

Pa še res je bilo tako. Zmenjen sem bil z mehanikom ob osmih zjutraj, pregled klimatske naprave v avtu. Na ta pregled sem kar nekaj časa čakal in če bi ga zaspal, ne vem kdaj bi bil ponovno na vrsti. Če pa pogledam po drugi strani, klime sploh ne vem če jo bom potreboval letos, saj je poletje bolj kot začetek pomladi ali konec jeseni, nobene vročine. Delavnica je bila prazna, tako da sem bil takoj na vrsti. Po dobri uri in pol pri mehaniku, sem bil že na poti domov. Sedaj sem pripravljen na vroče poletje in na slovenske ceste. Bolj mislim na primorsko avtocesto. Tam bomo res potrebovali klimo, da si ohladimo vroče glave, ko bomo stali v kolonah.

Če pa se ne motim, obstaja tudi nek zakon, za prekrškarje, ki se ustavljajo na avtocestah. Kdo bo pa kaznoval tiste, ki so krivci za to, da stojimo in se nikamor ne premaknemo. Pa pustimo to temo, za to bo še čas za pisati.

Doma sem po pol ure vožnje. In kot sem že na začetku pisal o vremenu, ja deževalo je v našem kraju, pa tudi temperature so se hitro spustile. To vreme je zmešano kot kurji futer, sploh več ne vem kako bi se oblekel.

Popoldne je bilo bolj zanimivo po kosilu. Ogledal sem si dirko moto GP, kjer je dominiral Valentino Rossi in si pripeljal že 100 zmago v Svetovnem prvenstvu. Še pred koncem dirke pa je k Žigu prišel na obisk najboljši prijatelj, sosed in bodoči sošolec Žan. Takoj sta se odpravila v Žigovo sobo igrat. Po zvokih iz sobe, sem imel občutek, da jo bosta kar obrnila na glavo. Najbolje bi bilo, da se skupaj odpravimo malo ven v naravo. Tudi vreme se je spremenilo. Postalo je jasno, samo sem ter tja kakšen oblaček, nič resnega. Odpravili smo se na bližnja igrala, kjer sta si Žiga in Žan dala dobesedno duška. Blatna sta bila v trenutku, pa kaj čmo, samo da otroci uživajo. Neža je vse skupaj opazovala iz vozička. Oči pa so se ji kar iskrile, ko je opazovala fanta kako norita.

Če sem še prej pisal da ni bilo z oblački nič resnega, je kmalu začelo malo kapljat. Kar je pomenilo, hitro proti domu. Še nismo dobro vstopili v hišo, že je lilo kot iz škafa. Letos bo muhasto poletje.

Jutri je nov dan in nove dogodivščine.

Neža je shodila. Sedaj je kot skokica, enkrat tu drugič tam.


Občasno se še spotakne. Če pa je padec bolj trd in boleč, je mamica prava stvar za potolažit


Žan in Žiga na gugalnicah.


Žan na gugalnici, samo trenutek kasneje je bil že pod njo.


Neža ob malici opazuje Žigo in Žana.


Brez rožic ne gre. Oblačnost se vidi v ozadju, kmalu po tej fotki je začelo kar dobro deževati.


Nekaj gobic v bližnjem gozdu.


Prijatelji.

Končno se je pokazalo sonce

Končno se je slabo vreme poslovilo in prikazalo se je toplo spomladansko sonce. Tudi temperature so se za nekaj stopinj zvišale. Jakne, bunde in topli puloverji so ostali doma, nekaj smo jih že spravili v omare, kjer čakajo na novo zimo.
Kot rečeno, oblaki so se skrili in pokukal je sonček. Takoj sem dobil nekaj volje za fotografiranje.











Pa da ne pozabim, danes praznuje moj brat Samo. O njegovih letih ne bom pisal, samo toliko, je že v letih :)
Ja, Samo, vse najboljše ti želimo Gregor, Mateja , Žiga in Neža. Pa glej kako boš danes praznoval, jutri je deloven dan :D

Spet dež

Spet dež in nič ne kaže na lepše vreme. Še nekaj dni se bo vleklo tole slabo vreme in še vedno grozijo z nekim snegom. Tole mi popolnoma nič ne diši. Je pa dobra stvar ta, da še nisem menjal zimskih gum za letne. To me še čaka ta teden.

Danes se je začela nova sezona formule 1. Konec ni bil ravno za nas navijače Ferrarija, oba dirkača sta predčasno končala v garažah in sta bila daleč od uspeha. So pa poživila dirko moštva, ki smo jih zadnja leta gledali daleč zadaj, kjer so se borila za drobtinice. Sezona je še dolga in veliko spetakla bo še čez leto.
Prvega sem že sedaj slišal, Hamilton je imel ponovno več sreče kot pameti, dosegel je tretje mesto po zaslugi Kubice (BMW Sauber) in Vettel (Red Bull), ki sta se sama izločila tri kroge pred koncem in Trullija (Toyota), ki je prehitel Hamiltona za varnostnim avtom.

Ker v takem vremenu, res nimaš kaj početi, sem se vendarle spravil malo fotografirati po hiši.

Srčki







Sadje





Igrače

Januarska zgodbica :)

Zadnje čase se je kar nekaj dogajalo. Kot prvo, je naša mala Neža začela sedet in dobila je že tudi prvi zobek. Za enkrat se ga še čuti in zelo počasi rine na površje. V primerjavi z Žigo, ki jih je imel v obdobju 8 mesecev že ogromno in smo to tudi dobro občutili, če smo bili preblizu.

Kot drugo, je cel svet pretresla recesija. Pravijo da je v Sloveniji še ni. Pa je bilo potrebno malo ukrepat. Ker se je gorivo hitro cenilo, je bilo potrebno zamenjat avto. Jp. Zamenjal sem avto. Z varčnega Twinga sem presedlal v malo močnejšo Hondo, saj razumete, če je gorivo poceni, je pač potrebno imet avto ki malo več pokuri, zato Accord. Problem se je bil rešit Twinga, sedaj ko je tako poceni gorivo, ga ni hotel do danes nihče kupiti. Danes pa je bil dan sprememb. Po radiu so začeli objavljati, da se bo gorivo podražilo in lej ga zlomka, takoj je nekdo našel moj oglas in kupil Twinga. Ja kot pravim recesija hehe.

Sedaj pa še nekaj o fotkanju. Ja ni kaj veliko povedat, še manj pokazati. Kot je že zapisano v uvodu. Zadnjič pa berem malo bloge, ki sem jih ravno tako zanemaril “zimsko spanje“ in najdem zanimivo objavo od prijatelja Johnny, o Tilt-shift fotografiji. Preberem zadevo in se spomnim, da sem to že nekje bral in to ne tako dolgo nazaj. Gremo listat stare revije. Jupi, našel v predzadnji reviji Digitalna Kamera št. 31. Tu je cel članek. Ga moram še enkrat prebrat. Ko je bil članek še enkrat prebran, sem moral nekaj več poiskat še na Googlu, ki je kar hitro našel nekaj ustreznih povezav. Sam sem se poskusil kar v tem photoshop-tutorial.

In končno fotke. Ja niso slikane pred kratkim, so iz arhiva. Saj veste zakaj, če ne preberi še enkrat začetek.

V bližini doma.


Zalog pri Ljubljani. Slikano z nadvoza.


Slovenjske konjice.


Ljubljanica, poletje 2008.


Logatec.

Ogenj ali dim

Pravzaprav je dim. Se je pa izrisala lepa sirhueta konja.

Sobota večer, me je kar nekaj prijelo in odpraavil sem se v klet naše hiše, kjer sem postavil nekakšno studijsko mizo. Zadaj sem postavil trdo ozadje, ki sem ga prekril z temnim platnom. Levo od aparat je stala bliskavica, pred aparatom pa sem naredil dim z dišečimi palčkami. Za prvič sem imel kar nekaj nesreče, najprej mi je fokus lovil nekam zadaj, nato sem ga ročno nastavil, prožil sem z daljinčkom. Da pa je polna kapa, se mi je ponovno zgodilo, tisto kar se nebi smelo, prazne baterije, najprej v bliskavici, to ni problema imam rezervne baterije, nato pa še v aparatu.
Saj ni čudno, da se mi to dogaja. Zadnje čase aparat lepo počiva v torbi in v kotu. Bo pa po novem letu bolje.

Pred TV ekran

Ponovno se je pričel delovni teden. In kot ponavadi, so ponedeljki tisti ki se najbolj vlečejo in so tudi najbolj naporni. No vsaj pri meni je tako.

Običajno imava z Matejo večere popolnoma zase. Otroci so ponavadi okoli 8 ure že v postelji, tako da si lahko privoščiva ogled kakšnega zanimivega filma, ali nanizanke. Tudi za danes je bil takšen plan. Pred televizijo si prineseva pijačo in kaj za pod zob, običajno kakšne kokice ali pa čips, včasih pa tudi čokolado ali kakšne piškote, no za tako počasi grickat.

Vendar je bilo tokrat nekaj drugače. Mateja ni ravno oboževalka grozljivk. Danes pa kot strela iz jasnega. Vprašala me je, če bi gledal film Saw V. Imava ga že kar nekaj časa doma, pa je nikoli nisem mogel prepričati, da si ga ogledava, no danes si ga bova.

Pa me je ponovno presenetila. Ne ti si ga boš ogledal na PC, ona pa bo gledala staro klasiko Sissi, ki jo je našla na Sat 1. Saj poznate ta film, govori o Avstijski cesarici. Joj kakšna muka je to gledat. Mateja lahko ta film gleda 5 na leto pa se ga ne naveliča, tudi tokrat je tako. Sva pa enkrat brala v nekem trač časopisu, da je glavna junakinja Romy Schneider sovražila to vlogo. Ji kar verjamem, ker tudi sam sovražim ta film. Pa ta film ni edini ki ga lahko gleda in gleda in se ga ne naveliča, tu so še The soun of music (Moje pesmi, moje sanje), Ghost (Duh), Dirty dancing (Umazani ples), Grease (Briljantina), Top Gun pa še kakšen bi se našel.

Kakorkoli, danes sva vsak pri svojim ekranom in vsak pri svojem užitku. Pravijo, da je potreben kompromis, tudi tokrat je bil, sem se kar sam javil, da grem pred PC in tako je Volk sit in koza cela.

Megleno zaspano jutro

Ura 7:05, prvi alarm na budilki, ga enostavno ignoriram in izklopim. Čisto nič se mi ni dalo iz tople postelje, tudi Žiga in Neža sta še spala. V hiši čista tišina, pa zakaj bi to prekinila budilka.

Oči zatisnem nazaj, kot, da se mi nikamor ne mudi. Tudi tega lepega trenutka je bilo kmalu konec. Ponovno se je zbudila moja tečna budilka, samo, da je sedaj kazala 7:09. Nič, potrebno je bilo vstati. Kmalu za menoj, je bil tudi že Žiga, prva stvar kot vsako jutro poskusi, če lahko gleda risanko pred odhodom v vrtec, pa četudi ve, da smo z časom na kratko. Hitro se oblečeva in umijeva. Žiga je že natikal že čevlje na noge, bil je polen energije, sam sem se pa še kar vlekel po hiši, kot megla zunaj. Spet se ni nič videlo, tudi sosedove hiše ne. Tudi temperatura zunaj je kazala neverjetnih -8 brrrrr. Spet je mraz.

Čas za odhod. Zadnje dva dni sem opazoval lep sončen vzhod, ko sem se vračal iz vrtca. Pa me je prešinilo, kaj če bi vzel z seboj še aparat, mogoče mi pa uspe najti kakšen zanimiv motiv. Pa sem še to vlekel z seboj.

Prideva do avta, zopet šok. Po ne vem kolikšnem času, sem imel zmrznjene šipe. Evo pa še jutranja telovadba. Žiga pripnem v stolček, prižgem avto, da se vsaj malo ogreje, poiščem strgalo za led v prtljažniku, seveda najdem vse druge stvari kot to, na koncu sem tudi to našel. Še iz predalčka vzamem rokavice, da me ne zebe. Ja, če bi bile tam kot bi morale biti. Prejšnji dan sem jih prinesel notri, seveda nazaj se mi ni dali, kar mi je bilo kmalu žal, led je bil trdoživ, v roke me je pa toliko zeblo, da sploh nisem čutil konic prstov.

Končno odrineva proti vrtcu. Žiga me je še nekaj spraševal o ledu, zakaj se je nabral na šipi, no to sem se tudi jaz spraševal, pa me sedaj ni več zanimalo, ker sem se že itak ogrel in me po tej telovadbi ni več zeblo. Prideva v vrtec, obleka je kar letela od Žiga in že je bil v razredu, jaz pa počasi domov in mogoče ujamem še kakšen motiv. Pa še res sem ga, vsaj nekaj zanimivega, ponovno težava. Že v Nedeljo mi je kazalo, prazna baterija, pa je še nisem dal polnit, zato so bile narejene samo dve fotografije in tu je ena od dveh. Tudi če bi našel še kakšen motiv, ga ne bi mogel več fotografirat.

Koliko čudnih dogodkov samo v eni uri, tudi dan je bil zanimiv.

Nova preobleka bloga

Čas je že bil, da blog dobi novo preobleko. Naveličal sem se tiste modre enolične barve in malo popestril.
Kako vam je všeč? ogoče še kaj popravim.

Brez idej ...

Sem popolnoma brez idej za pisat. Ne spomnim se nobene pametne zgodbice, da bi jo dodal pod vsako fotografijo.
No nekaj se pa bom potrudil, kljub temu, da sem tale tekst pišem že šestič ali sedmič.


Jabolko, lepo vendar kislo. Za kakšen jabolčni zavitek pa bo.


Ne daleč stran od jablane imamo nekaj rož. Ja to so tiste rože, če sem precej zdelan in malce len, da bi se kam premaknil od doma, najdem kar tu kaj zanmivega. In tudi tokrat je bilo tako. Med rožami si je spletel mrežo in čakal na svoj plen. Ja tako je, pajek plen jaz pa da se bo začelo kaj dogajat. Po parih minutah, je ostalo v pat položaju. Pajel je bil še vedno na istem mestu, jaz pa sem med tem že kar nekaj rož pomandral. Ko sem se zavedal, da verjetno tale pajek ne bo ujel popolnoma nič, je bilo potrebno nadaljevat.
Zjutraj preden sem se odpravil v službo, sem ga še enkrat pogledal in še vedno je bil tam popolnoma negiben.


Tudi tale vrabček ni bil daleč. Je bil kar v grmovju. se mu je pa videlo, da je bil poškodovan. Vgriznjen je bil v vrat in enega očka ni imel. Čilkal je iz čistega obupa.
Za razliko od pajka, tega vrabčka zjutrej ni bilo več tam. Kaj se mu je zgodilo ne vem, samo ker imamo mačko pri hiši, si lahko zgodbo kar sami zamislite.


Sončnica.

Sosedje

Saj vemo kako prijazni smo do svojih sosedov, da star pregovor kar drži. Če je meni crknila krava, naj še sosedu dve. Ali kot je moj stari sodelavec pravil kako je imel svojega soseda rad. Ko je ujel krta na svojem vrtu, ga je z lopato vrgel še na sosedovega, tako da še tam malo zrahlja zemljo.
No pa ni vedno tako z sosedi. Moram reči, da imamo pri nas kar srečo z sosedi. Večkrat na leto imamo skupne piknike, tudi družinske praznike praznujemo skupaj, pomagamo si pri opravilih okoli hiš. Ko gre kdo od nas na počitnice, se vedno najde nekdo da popazi na hišo drugega. V glavnem z mojimi sosedi se razumemo res dobro.
Pred kakšnim dnevom, pa nas je sosed ponovno presenetil. Prinesel nam je orehove palačinke. Res so bile okusne in dobre.




Upaam da imate tudi vi tako dobre sosede.

Večerni posnetki

Včasih mi odgovarja tudi večerni sprehod po našem kraju. Najraje v polmraku. In takrat nastajajo takšne fotografije. Oblaki v večerni svetlobi





Pa še ena čisto drugačna.

Narava je kruta

Posnetki so nastali samo par dni pred krutim neurjem. Kot smo lahko poslušali pri poročilih, je bila naša občina Vodice, ena bolj uničenih. Še najhuje je prizadelo Osnovno šolo, katera je izgubila streho, ki pa so jo našli dober kilometer stran.
Pri nas doma, ki pa smo odaljeni dobre tri kilometre od Vodic, je nastradalo eno drevo, ki ga je polomilo čisto pri tleh in par vej na orehu. Tudi ostale hiše v vasi so dobro odnesle, huje je samo v gozdu, kjer je polomilo ogromno dreves. No o tem pa drugič.

Za enkrat lepši del ...

Vinjeta

Zadnje dni poslušam po radiu in gledam po televiziji, ko govorijo samo o vinjetah, ki so prišle v veljavo danes. Kamorkoli se obrneš, slišiš vinjeta to in vinjeta tisto. Sam sem za uvedbo vinjet, pa čeprav se ne vozim veliko po naših avtocestah, se bom pa mogoče sedaj kaj več. Nekaterim tudi ni všeč, da nimamo vinjete za krajši čas, ampak samo za pol leta in celoletno. Še najbolj glasni so Hrvatje, da se ne bodo vozili po Slovenskih cestah, ker je 35€ preveč za polletno vinjeto. Sploh nisem vedel, da toliko obiskujejo našo malo lepo deželico. Pa naj prodajo še avto, da ne bodo preveč zapravili. No kakorkoli, vinjete imamo, pa če nam je prav ali ne.

Sedaj ko bomo z vožnjo po avtocestah zelo razbremenili naše regionalne ceste, bi lahko država uredila tudi te. Regionalko bi enostavno zaprli in usmerili ves promet na avtocesto, tako bi še od tistih južnih sosedov pobral nekaj denarja, ki se izogibajo nakupu vinjete, bi pa plačali visoko kazen, ker je nimajo.

Zadnje dni je bilo zelo težko priti do vinjete. Saj jaz sem imel tak občutek. Že včeraj sem jo iskal v okolici Vodic, pa je niso imeli nikjer. Danes sem jo pa najprej iskal na pošti, pa mi je uradnica na okencu povedala, da so jih prejeli samo 20 in je zaloga takoj pošla. Nič mi ni preostalo, kot da se zapeljem v sosedno občino in tam poskusim v Mostah na Petrolu, kjer je ravno tako niso imeli, nato sem pot nadaljeval še v Komendo do OMV-ja, kjer je tudi niso imeli. Obrnil sem proti Mengšu in poskusil še na njihovi pošti, kjer sem jo dobil, sem pa tam srečal znanca, ki mi je pravil, da je tudi na bližnji Petrolovi črpalki nimajo.. Se sprašujem, kako je Dars zalagal svoje prodajalce, če je pa vsepovsod zmanjkalo vinjet.

Sedaj jo imam, tako da se lahko vozim po naših avtocestah brez problema in ustavljanja na cestninskih postajah.

Tisti, ki pa je še nimate, si jo pa le kupite, ker je kazen 300 do 800€ res velika.

Pa še ena vesela novica, sedaj se bomo z gorenjske vozili brez problema skozi predor Šentvid in nam ne bo več potrebno na Celovško cesto proti morju. Za nazaj bo pa potrebno še vedno na Ljubljansko obvoznico zavit na Celovško cesto, ker so predor po 8 urah morali zapreti, zaradi odpadanja stropa. Po 8 letih gradnje in porabljenih 250 milijonov € nam predor služi samo 8ur. Ja kako dobre izvajalce imamo.

Pa srečno pot.

Trije kralji - Pohorje

Tokrat sem vikend preživel pri treh kraljih na Pohorju. In kaj sem počel tam? Nič. Zbrali smo se sami fantje in imeli noro fešto, pravzaprav fantovščino. Fotografij ni bilo veliko, zaradi slabega vremena.