Lovec

Včasih pa res ni potrebno zgodaj vstati, da ujameš zanimiv motiv. Samo malo naokoli pogledaš in najdeš zanimive motive za fotografirati.
Tokrat sem ujel prekrasnega pajka, kar v sosedovi roži. Spletel je ogromno mrežo. Bi rekel, da je našel odlično lokacijo, ker je bilo kar nekaj ujetih žuželk v njegovi mreži, pripravljenih za večerjo.


Da se je takole postavil, ga je bilo potrebno malo vspodbuditi.


Pripravljen








Konzervirano in pripravljeno za večerjo.

Tudi mačkam je hudo

Če se sami v vročem dnevu skrivamo v senci, si mačke drugače krajšajo čas.


Vidim te.


Celi dan že spim, pa sem še vedno zaspana.


Kdo me moti med počitkom?


Nasmeh


Čohanje


Pogled v desno.


Pa kaj bi ta rad ...

Štrk

Sosedov travnik, je postal pravi pašnik za štorklje.


Fotolov se je pričel. Že ko sem se bližal štrku po cesti me je opazoval, nato pa sem se skril za grmovje in počasi približeval. Ob robu grmičevja, sem mu bil oddaljen samo še par metrov.


In še vedno je čutil mojo prisotnost. Dokler se niso začele dreti srake in dvignile tak kraval, da je štrk enostavno odletel, na sosedovo streho.


Ponovno sva se gledala, samo da je bil tokrat štrk na višjem položaju.

Če cvetnih pajkov ni ...

Prišel je čas za makro fotografiranje. Najraje imam cvetne pajke (pajki prvič in pajki drugič). Pa jih do sedaj nisem še našel, pa čeprav je sedaj čas za njih. Se pač moram zadovoljit z metuljem :)




Okoli nas je letos ponovno ogromno pšenice, še nekaj več pa je silažne koruze.
Fotografijo nisem veliko obdeloval, pravzaprav sem jo v PS spustil samo skozi moder filter.



Pajkci pa malo kasneje, samo da se to vreme popravi.

Čez cesto

Že nekaj časa opazujem na sosedovem travniku kakšno štorkljo ki prileti in se sprehaja gor in dol. Tokrat pa ni bila ena ali dve. Tokrat jih je priletelo kar sedem. Po novem mi ne bo potrebno hoditi v prekmurje fotografirati štorklje, temveč jih bom kar iz domačega naslonjača.





Ko sem opazoval velike ptice, se je pa med mano in štorkljami pojavil srnjaček, ki je samo sedel v vlažni travi in opazoval okoli sebe.







Sedaj je z 70-300 objektivom bistveno lažje fotografirati živali kot pred nabavo tega objektiva.

Meglena nedelja

Nedelja dopoldne, megla. Megla, tako gosta, da se tudi do najbližjega soseda ni videlo, pa je stran od nas samo dobre 20m. Ker sem imel plan za jutranji sprehod z otroci, je to splavalo po vodi. Bo pač potrebno prestaviti na popoldanski čas, ko se bo megla dvignila.

Pa še res je bilo tako, samo da se je megla dvignila zelo pozno, šele okoli ene popoldne. Po kosilu smo se kar vsi odpravili lovit jesenske sončne žarke. Sonce je res toplo grelo, ko pa smo zavili v senco dreves, se je v trenutku shladilo.

Po dolgem času sem naredil tudi nekaj fotografij.

Čebelica nabira jesenski nektar.


Regradovi cvetovi, na domačem travniku.


Njen čas prihaja.
Tale gosenica, se mi je zdela malo zmedena, kot da ni na pravem mestu in pravem času.


Ovčke lovijo tople sončne žarke.


Pa še ena regradova lučka.

Klovni

Klonesa.

Nedeljsko dopoldan. Že na vse zgodaj sem bil opozorjen, da bi bilo dobro pokositi travo okoli hiše. Prav nejevoljno sem sprejel o odločitev, da bom moral kosit v Nedeljo.

Ja pajade. Nič ne bom kosil trave v Nedeljo. Danes je dan za počivanje in nedelo, saj zato se pa imenuje Nedelja. Pa da ne bi doma sedel, moram it malo ven, sem na hitro pogledal, kaj se dogaja v naši bližini. Mogoče bi se pa dalo kam pobegnit vsaj do kosila. Iščem malo po netu in raznih forumih in bingo. V Ljubljani je festival klovnov. Žigu samo namignem klovne in že ga ni bilo za ustavit. Nič mu ni bilo potrebno reči, da se obuje, tudi težav ni imel, ker ko ga peljem v vrtec ima 1001 in en izgovor, da čevlji ne gredo na nogo. No tokrat je bilo drugače.

Z seboj sva vzela še aparat, mogoče bo pa kaj zanimivega za slikat. Avto sva parkirala kar v Tivoliju, nato pa peš proti Jakopičevemu sprehajališču. Tam naj bi bilo klovni. In res so bili. Smešni kot se za klovne spodobi. Vozili so se z kolesi, žonglirali in zganjali razne vragolije. Po dveh predstavah, so se klovni odpravili na drugo lokacijo, Žiga pa je že začel silit naprej, tako da sva se odpravila kar po parku Tivoli. Sem pa bil kar presenečen, da toliko ljudi obišče Tivoli v nedeljo dopoldan. Nekateri so se samo sprehajali, drugi so pripeljali na sprehod svoje domače ljubljenčke, spet tretji so samo poležavali v travi, nekateri pa so se samo treznili po nočnem norenju.

V Tivoliju sva našla fontano in ker je bilo že zelo vroče, ni bilo potrebno dvakrat reči Žigu, da malo počofota po njej. V trenutku je bil moker, kar pa ga ni preveč motilo, mene pa tudi ne, ker je bilo že res pasje vroče. Po čofotanju pa sva šla še iskat veverice, ki jih je res ogromno v parku. Ni bilo treba daleč, ko sva že prvo videla in tam zraven je bila tudi druga, nato pa sva prenehala štet. Ena je bila še posebej radovedna in ko sem jo hotel slikat, je od zadaj pritekel, kdo nekaj, Žiga in jo preplašil na prvo drevo. Tako sedaj sva prenehala z vevericami in se bova počasi odpravila proti avtu, vmes pa našla še nekaj golobov, ki so se hladili v senci. Niso se dali kaj preveč motiti, ko je Žiga skakal med njimi, pač enostavno se jim ni dalo.

Za konec pa sem naredil še par fotografij (panning) iz hriba na Celovško cesto. Vmes naju je že klicala Mateja, da bi bilo prav, da se že kaj vrneva domov, ker bo kmalu kosilo.

Popoldne, je bilo bolj umirjeno, kar v stanovanju, kjer je bilo prav prijetno hladno.

Kosilnica in trava, sta me počakali do ponedeljka dopoldne.

Kloven na kolesu.


Zbor klovnov.


Fontana od blizu.


Golob, v niskem preletu.

Pogled v mini svet

Danes sem se že drugič odpravil slikat mali svet ( prvič ). Me je v prvo tako pritegnilo, da sem moral ponovno sprobat srečo. Najprej sem se zapodil v domače in sosedove marjetke. Našel sem stare prijatelje, cvetne pajke, našel sem pa še enega novega, bilo je pa še ogromno zanimivih živac za fotografirat, da si jih kar oglejmo.





Čebela. Zadnje čase najbolj ogroženo bitje v Sloveniji. Če bo šlo tako naprej, jih bomo gledali v muzejih in na fotografijah.


Nevem imena???


Tudi za tega ne vem imena???


Cvetni pajek, stari prijatelj.


Tega sem pa na frišno našel.


Gosenica na domačem kaktusu.


Čas za čiščenje.

Makro in male žuželke

Proti večeru sem se odpravil ven z razlogom. Zadnje čase veliko berem o cvetnih pajkih in da so ravno v tem letnem času najbolj dejavni. Najprej sem se odpravil samo malo na obhod po domačem vrtu. Kje bi jih lahko sploh iskal. Najbolje je da pogledam kar na cvet, saj se tam najraje zadržujejo. Bolj ko sem opazoval, manj sem videl. In poglej ga, končno sem našel enega in kmalu še drugega. Hitro sem skočil po aparat in na Sigmin objektiv 18-50 f/2.8 HSM, nataknil še predlečo Raynox DCR-250. Naredil nekaj posnetkov, pa je bilo vse skupaj pretemno in ker nimam ring bliskavice,ki je za take fotografije najbolj primerna, je pač potrebno uporabit to, ki je pri roki Nikon SB 800 z difuzorjem. Za začetek sem nastavil aparat na M, 100 ISO, čas zaslonke 1/100s in zaprtost zaslonke f/20, bliskavico pa na 1/2 moči, pa je bilo preveč, tako da sem na koncu delal kar z 1/8 moči.

Za makro fotografijo je potrebno ogromno potrpežljivosti in vaje. Pa to ne pomeni, da bom danes z makro fotografijo končal, verjetno me bo že jutri ponovno prijelo in našel še kaj zanimivega.

Šuštar


Tale cvetni pajek je bil ravno pri večerji, ko sem ga zmotil.


Ta pa je še čakal na pravi trenutek.


Sem bral, da je pajka fino pred slikanjem vsaj enkrat bliskent z bliskavico in da obstane na svojem mestu. No na tega to ni delovalo.


Za razliko od cvetnega pajka, ki ne plete mreže, si je ta pajek stkal prav lepo mreže in čakal, kaj bo za večerjo.


Še ena navadna muha.



Hrošča, ki sem ju zmotil ob zanimivem opravilu.

Sobota pa taka ...

Že dopoldan sem imel smolo, z vožnjo po Ljubljanskem BTC-ju in okolici. Ja, danes je bil tek trojk po poti okupirane Ljubljane. Pa to bi še bilo za zdržat. In ker so se ponekod ustvarjale kolone oziroma zastoji, da so sprehajalci in tekači prečkali ceste, so se na ta dan spomnili še risat črte na cestišče. Tako smo dobili dvojne zastoje. Ja tako cestno ureditev imamo v Slovenski prestolnici, da o kakšnem zelenem valu sploh ne govorim, ker ga v Ljubljani sploh ne poznamo. Kot da bi bili 100 let za leseno žlico. Zastoji kamorkoli pogledaš in potem pravijo, da smo mi vozniki nestrpni in norci na cestah. Ja, res bo potrebno nekaj naredit na cestni ureditvi in ne samo višat kazni. Tudi včeraj je bilo podobna zgodba zjutraj, ko sem se odpravil v službo. Zastoji, totalen kaos iz gorenjske, nikjer nobenega policaja, potem pa povejo po radiu, da imajo postavljen radar na cestninski postaji Torovo. Pa kaj hudiča tam počnejo, če se kolone velijo proti prestolnici in bi bila potrebna kakšna pomoč v križiščih, da se promet sprosti, ne policaji pa veselo kampirajo in jim za vse skupaj dol visi. Ja takle imamo pri nas v Sloveniji.


Zanimiv motiv.


Čebelica na regradovem cvetu.


Tole staro hišo pa prav z veseljam fotografiram. Vsakič kaj manjka na njej, ali pa kaj odpade iz nje.

Popoldan je šlo dosti bolje. Z družino smo se odpravili ven na svež zrak. Žiga je letal naprej in nazaj, tako da ga prav težko dohajaš. Koliko ima ta otrok energije, nič čudnega, da zvečer samo pade dol in v trenutku zaspi. Kot pravim, Žiga je tekel naprej in pregledoval vsak cvet, kaj se na njem dogaja, če je bilo kaj zanimivega, je bilo potrebno takoj slikat. In ko pritisnem na sprožilec, že hoče videti kaj je nastalo.

Vse rumeno. Samo večernega sonca nikjer.


Zgornja in spodnja fotografija sta enaka, samo obdelava je druga. Katera vam je bolj všeč?

Proti večeru sem se odpravil slikat še Oljno repico. Ravno ko sem prispel na polje, se je Sonce veselo skrilo za oblake. No, pa sem čakal, da malo pokukajo sončni žarki skozi oblake. Kar nekaj časa je preteklo, da so se pojavili, sem se že ustrašil, da bo prej zašlo. Hitro naredil par posnetkov, ampak bom moral še kdaj ponoviti, ker se je res hitro spustilo.

Vrtec Škratek svit v Vodicah.


Ko čakaš, da se prikaže sonce, je čas za različne terte. Tu sem se igral z tehniko sledenja (panning).

Jutri pa v Maribor :)